Domov | O Zborniku | SDUTSJ

Inter Alia 2, Ljubljana, februar 2011

ISBN: 978-961-91069-3-8

ISSN:

Angleška stran

 

 

 

Darja Mertelj

 

Učni načrti, ravni znanja tujega jezika stroke in gradiva v višješolskih strokovnih programih

 

 

Izvleček

 

Politika poučevanja/učenja tujih jezikov v slovenskem šolstvu po srednješolski ravni je razvidna: odraža se v tem, da ne podpira (več) poučevanja in učenja tujih jezikov stroke (odslej: TJS) kot nujnih znanj in veščin, ki naj bi jih do ustrezne ravni razvil diplomant katerekoli fakultete (prim. Jurković in Djurić, 2008). V zadnjem desetletju smo namreč v visokem šolstvu priča dvojemu: najprej porastu prostora za ustvarjanje takih znanj (prim. Djurić, 1996; Godunc, 2003), v času prenove bolonjskih programov pa vztrajnemu in mestoma znatnemu zmanjševanju števila ur ter nabora tujih jezikov stroke (prim. Jakoš, 2007; Svetlin Gvardjančič, 2008; Djurić in drugi, 2008).

 

Podobno se je zgodilo s TJS v višješolskih strokovnih programih, ki jih izvajajo zasebne in javne izobraževalne ustanove ter so zasnovani kot nadgradnja poklicnega srednješolskega izobraževanja. Kljub prvotno zastavljenim učnim načrtom s praviloma več kot enim TJS se je v fazi prenove učnih načrtov v letih 2007 in 2008 »zgodilo« podobno zmanjševanje obsega TJS kot v visokem šolstvu. To je dodatno otežilo prizadevanja številnih višješolskih predavateljev TJS, da bi z ustreznimi gradivi in načini dela zadostili učnim načrtom, predvsem pa ob ustreznem obsegu ur primerno razvijali s strani pristojnih organov sicer nedefinirano vstopno znanje višješolskih študentov.

 

Jeseni 2008, potem ko so bili prenovljeni učni načrti potrjeni, vendar se v praksi še niso izvajali, je bila med višješolskimi predavatelji TJS izvedena anketa (Žnidaršič Seme in Mertelj, 2008) s ciljem, da se osvetlijo nekateri vidiki njihovega položaja in dela. V prispevku tako predstavljamo vidik TJS v do takrat 22 prenovljenih programih in del vsebin vprašalnika. Preučitev višješolskih strokovnih programov kaže, kakšni so položaj, obseg, cilji in ravni TJS (prim. Dudley-Evans in St. John, 1998). Preučitev anket med višješolskimi predavatelji TJS pa predstavi z njihove strani ocenjeno ali testirano vstopno znanje študentov v višjih strokovnih programih, kako sami določajo te ravni in kaj to zanje pomeni. Na navedeno se navezuje še vidik učnih gradiv: kaj določajo višješolski programi in kako ravnajo višješolski predavatelji TJS.

 

Ob analizi ankete se je pokazalo, da je med višješolskimi predavatelji TJS precejšen problem dejstvo, da imajo študentje lahko zelo različno vstopno znanje, kar ob zahtevah učnih načrtov na eni in zmanjšanem obsegu kontaktnih ur na drugi strani dodatno povečuje njihove poklicne izzive. Celo v okviru istega programa je lahko vstopno znanje študentov v razponu od ničelnega do ravni C1 po Skupnem evropskem jezikovnem okviru (Council of Europe, 2001; odslej SEJO). Po drugi strani pa kar četrtina predavateljev pred začetkom poučevanja vstopnega znanja ne preveri. Še več heterogenosti je pri izstopni ravni znanja.

 

Zaradi specifičnosti področij in nedorečenosti na področju višješolskega izobraževanja predavatelji TJS pogosto izdelujejo (interno) učno gradivo, ki ga kombinirajo s tržno dostopnimi učbeniškimi gradivi, kar lahko, toda ne nujno, zagotavlja kakovost (prim. Dudley-Evans in St. John 1998). Kljub takemu pedagoško osmišljenemu prilaganju vsebinskim zahtevam posamičnih kurikulov diplomanti istega višješolskega strokovnega programa ne odhajajo ali se vračajo v gospodarstvo z jasno opredeljenim znanjem TJS, kar je razvidno tudi iz preučitve učnih načrtov.

 

Ključne besede: tuji jeziki stroke, višje strokovno šolstvo, učni načrti, vstopno/izstopno znanje, učna gradiva.

(CC) SDUTSJ 2011. Zbirka Inter Alia je objavljena pod licenco Creative Commons

Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 2.5 Slovenija.