Domov | O Zborniku | 10 let društva | SDUTSJ

Angleška stran

 

Inter Alia 1

ISBN: 978-961-91069-2-1

ISSN:

 

 

Polonca Svetlin Gvardjančič

 

Učitelj tujega jezika stroke

 

 

Izvleček

 

Učitelj tujega jezika stroke (TJS) je pri opravljanju poklica soočen s težavo, da za uspešen pouk TJS ne zadostujeta več njegova jezikovna in didaktično-metodična kompetenca, ki si ju je pridobil med izobraževanjem, ampak mora vsaj nekoliko nadoknaditi pomanjkljivo strokovno kompetenco. Mnenja o tem, koliko primanjkljaja mora nadoknaditi, da bi lahko poučeval jezik stroke, so različna. Najbolj realno in smotrno je od učitelja zahtevati splošno razgledanost v stroki, poznavanje njenih interesnih področij in razvijanje nagnjenja do stroke. Glede na hitrost nastajanja novih znanj in razvoja posameznih strokovnih področij pomeni to za učitelja tujega jezika stroke vsakodnevno delo. V tem dodatnem samoizobraževanju je večinoma prepuščen lastni pobudi, saj na matični fakulteti težko najde kompetentnega sogovornika za konkretno področje, na ustanovah, na katerih uči, pa je sodelovanje z učitelji strokovnih predmetov sicer zelo zaželeno, vendar v praksi pogosto nezadostno.

 

Prav tako se mora učitelj TJS, sicer različno, odvisno od ciljne skupine, sprijazniti s pragmatičnim pogledom na učenje tujega jezika v tem smislu, da je jezik le orodje za sporazumevanje znotraj določene stroke, le sredstvo in ne cilj, kot je bil navajen dojemati v času svojega šolanja za poklic učitelja tujega jezika. Problematična je tudi izguba vloge »glavne instance pri usmerjanju učnih procesov, ker mu za to manjka bistveni dejavnik, namreč strokovna kompetenca« (Buhlmann/Fearns, 1987: 118). Učitelj torej nenadoma ni tisti, ki »vse ve«, celo več, učenci vejo o stroki več od njega. To dejstvo ima konkretne posledice za pouk, ki pa so, odvisno od tega, kakšno je razumevanje razmerja učitelj – stroka, katere jezik uči, in razmerja učitelj – učenec, lahko negativne ali pozitivne. Negativne se kažejo v tem, da se učitelj zaradi svojega primanjkljaja v znanju stroke čuti ogroženega, negotovega in skuša zato graditi svojo avtoriteto na pretiranem poudarjanju tem, kjer se čuti suverenega, oz. na izogibanju temam, ki mu niso blizu. Če učitelj svojo vlogo in odnos do učenca pojmuje pravilno oz. je sposoben stalne refleksije in redefinicije teh razmerij, sprejme učence, ki so strokovno kompetentnejši od njega, kot partnerje v procesu učenja. Pogosto se tu pojavi težava, saj učenci ponujene vloge niso pripravljeni sprejeti, deloma zaradi nevajenosti biti enakopraven partner, bodisi zato, ker partnerski odnos predpostavlja večjo zavzetost na njihovi strani. Pomembna naloga učitelja tujega jezika stroke je, da s pedagoškim znanjem in z jasno postavljenimi cilji pouka pri učencih doseže premik od pasivnih poslušalcev k dejavnim soustvarjalcem pouka.

 

Ključne besede: tuji jezik stroke, razmerje učitelj – stroka, vloga učitelja, razmerje učitelj – učenec, kompetence, pouk TJS.

 

 

(CC) SDUTSJ 2008. Zbirka Inter Alia je objavljena pod licenco Creative Commons

Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 2.5 Slovenija.